Idealni hibridni oblak naj bi bila brezhibna porazdeljena arhitektura, v kateri podatki in aplikacije samodejno najdejo popolno zbirko virov, da bi uporabniku zagotovili optimalno delovanje.
Realnost je seveda precej drugačna. Večina podjetij se še vedno spopada s težavami s konfiguracijo in migracijo samo zato, da bi ustvarila osnovno, delujočo hibridno arhitekturo, kaj šele zapleten niz avtomatizacije, ki podpira dinamično uravnavanje delovnega toka.
To je lahko razlog, zakaj sprejetje javnega oblaka raste toliko hitreje kot razvoj zasebnega oblaka. Na koncu je celo lažje prenesti celotna podatkovna okolja na zunanjo infrastrukturo. (Če želite izvedeti več o različnih vrstah oblačnih storitev, glejte Javni, zasebni in hibridni oblaki: Kakšna je razlika?)
